ni mi všeč

ne znaš pisat esemesov.
prestar si.
morda niti nisem bolna, ampak se mi telesna temperatura viša na tvojo in ko zaradi tebe pozabim zapreti okno, se mi nič ne zgodi.

teh nekaj metrov iz njihove ulice v mojo je bilo danes zlobno.
luč na podrti bajti pred blokom je bliskala v ritmu neslišnega grmenja.
ta prehod v pritličju ima idealne pogoje za jadranje, luža je pa tudi že morje.

počutim se, da je ura več, kot je v resnici.
verjamem, da je to razlog, da vse izgleda tako zlobno.

tisti trenutek sem te sovražila

nekonsistentna mala prasička si
ja ti ja
ne me zdej tako gledat
jst nisem pa ne bom tvoja ančka
pa vzgajajo naj te starši pa ta kurčev šolski sistem
ker prevzgojit te je itak totalno nemogoče
nisem JAZ trajno razširila svoje pičke, da boš pol sral po temu zajebanemu svetu
to je zafuku nekdo drug, pa nej se pol on s tabo jebe

golobi

ponavadi prej pade mrak, preden začnem

na sredini začnem sem šla in zdaj je padel mrak

od zdaj naprej delam samo še analogne črnobele

od zdaj naprej me ne zanima več

zakaj se nikoli nihče ne zaljubi vame
zakaj se nikoli nihče ne zaljubi vame
zakaj se nikoli nihče ne zaljubi vame
kot mantra
zakaj se nikoli nihče ne zaljubi vame

ampak me ne zanima več
od zdaj naprej

od zdaj naprej bo, kot že tisočkrat do zdaj, vse drugače

in sploh me ne zanima več
zakaj se nihče ne zaljubi vame

morda ker sem težavna
ampak me SPLOH ne zanima več

kar zaljubljajte se, a nikar vame!
mene ne zanimate več!
imejte to svojo patetično zaljubljenost

jaz pa bom imela svoje analogne črnobele

ančka

vsak posebej me oblikuje v figuro svojega poželenja

brez mojega dovoljenja

tudi brez upora

včasih se upiram, a le zato, ker jim je všeč

in v temnem delčku moje sle je seveda všeč tudi meni

en je prenežen, drugi pregrob

v moje misli so se zasidrale vse tiste bežne nejasnosti in tudi tisti zelo podrobni spomini Njegovega obraza

včasih si želim, da bi ga takrat še bolj pozorno opazovala, tako je bil lep, tako je lep, vsakič, ko ga vidim, mi za hip zastane srce in potem se skušam tega občutka otresti in se delam, da ni bilo nič

in fukam in seksam, ne ljubim se več, samo še žgem se in gonim in če zaprem oči, še bolj kristalno jasno vidim Njega in seveda mi potem ne pride

pa način, kako jih hladnokrvno odslovim in vržem ovitke kondomov in napolnjene kondome v smeti in naj tam zgnijejo, mi je čisto vseeno

v tem stadiju se mi zdi, da bi mi prišlo že, če bi me prijel za roko, tako kot takrat, ko nisva spustila dlani en drugega, da odplavajo, ker sva se morda malo bala, da bi odplavala še sama

ali pa sva preprosto uživala v orgazmiranju od tega dotika, saj ne vem

če bi me objel bi v drobovju čutila eksplozije ognjemetov, ali pa se mi to spet samo zdi

tako te počasi a vztrajno totalno idealiziram in upam, da boš ob naslednjem srečanju porušil te ideale in se zavedam, da jih ne boš

tako postajam in postanem ančka

tihožitje

zadnje čase živim bolj na tiho

vprašal si me kako rišem z alkoholom

odgovorila sem ti, da pišem

vsi ti nesrečni dotiki me ne morajo narediti srečno

moja sreča je osredotočena na osamljeno pijančevanje in 4x4

nekako iz mene prihaja en kup enih misli, a nikakor ne v ta okvir spletnega dnevnika

drugače se mi zdi, da so moji okvirji vedno bolj kreda na tablo in moja morala vedno bolj tista mala ali ne tako mala bela črtica, ki greni svojo življenjsko pot po mojem grlu

nikakor ne uspem ujeti vseh teh oblakov, kot oblaki cigaretnega dima so, ne da se jih prijeti in oni me ne morejo ujeti

tako kot more, naprimer, ki jih vestno lovi pločevinka kokakole, ki je zavzela mesto lovilca sanj, čeprav je to na mizi, ampak kdo si upa trditi, da moje sanje ne potujejo čez to mizo

iščem takšne junake

in drugačne

japura reka

meni ni tvoj pogled pomenil nič več, kot varen pristan v zadrogirani zmedi neznanega okolja

prijateljski ''ne brez nje'' in živahno izzivanje

dotikanje je bila le masaža in neskončno besed le znak tvoje večplastnosti

bila je samo skupna odločitev za risanke, čeprav pravzaprav brez moje odločitve

najin pakt

moj strah in varnost tvojih gigantskih rok, šele zdaj razumem, da si me strašil z razlogom, všeč ti je bilo, ko sem se stisnila h tebi, saj vem

ampak to je bil samo pobarvan stisk strahu, tu ni bilo prepovedanih stvari, razen ilegalnih, teh je bilo preveč

minevanje, polna sem negtivnih misli, čuden občutek, da sedim na robu prepada, čudna otopelost obraza, čudna raztelešenost in čudni odbleski v temi

vsega je enkrat konec

želela sem napisati nekaj kratkega o nama, nekje vmes sem ugotovila, da to še ni konec

ne boli dovolj in ne boli premalo, ne boli pravzaprav hkrati čisto nič

nima za nič bolet

samo še enkrat objem tvoje tople biti in dotik tvojih razpotegnjenih rahitičnih prstov in čudna brazgotina, ki se je bojim in oči, ki se ujemajo z barvo tvojega puloverja

samo še enkrat, čistomalo

vina in tripov

''Utopila bi se v tvojem šamponu.''

''S kom se pogovarjaš?''

''Zakaj se tista slika ne premika? A boš kdaj še komu zaupal? Jaz ne, ampak ti imaš več razlogov.''

''Saj veš, da sem raje tiho.''

''Božaj me po hrbtu.''

''Danes ti bom povedal vse.''

''Danes te bom poslušala.''

''Enkrat bova to midva. Ne še danes, danes ne znam.''

''Ti si premlad, ali pa sem jaz prestara.''

''Ti si premlada, tega ne razumeš. Pazi, nehaj, gledajo.''

klinika

ščepci pogovorov počasi kapljajo v moje vzporedno vesolje

ali so iz preteklosti ali sedanjosti - ne vem

ko se osebnosti srečajo med seboj, se pozdravijo

nekatere se objamejo, nekatere pogledajo v tla

ko bi se vsaj vse prijele za roke in postale spet jaz

ostali se gredo veselo nedeljkanje, jaz pa v vsem tem prahu in plesni iščem sebe

v tako majhnem prostoru se z lahkoto zgubiš

najlažje v jutranjem gruljenju golobov, ko se zgubiš med še dvema resničnostma, od katere ena ne pristane na obstanek

nimaš izbire, kot nikoli zares

v sredo sem si spet pogrizla nohte

ljudje ne razumejo, da tu ni možnosti izbire, v tesnobi ni svobode

želim si, da bi me imeli radi, a v vsej tej osamljeni črnini se nikoli zares ne zdi tako

bi se šla učit, pa si mi nekje na poti zapolnil sleherni kotiček misli in zdaj se tepem s to obsedenostjo, kakor ponavadi, vedno se nekaj najde, sploh pa črke pogosto migetljajo, kot tisti črvički, za katere so mi rekli, da je čaj in potem je tu še dejstvo, da posoda ni pomita in imam v škatlici le še en cigaret

spet so vsa moja hotenja skoncentrirana na en dan, zdaj se gremo to igro devet deset in želim si en kanček tiste utopije in čisto malo tvoje pozornosti in niti ni treba, da je iskrena

potem bodo spet nove solze in želje in vedno bo nekje naprej tisti dan, ki ga tako zvesto že tako dolgo čakam

fizično zastrupljanje za mentalno čiščenje

če ne bi stvari počela iz napačnih razlogov, bi se obneslo, ja

veselje

če ne bi bila obdana z napačnimi ljudmi, bi ostala pri normalnih v glavi

umaknil si mi lase na desno in se z ustnicami dotaknil mojega vratu

prijel si me za roko in me odpeljal stran

bil si moja zadeta ljubezen

postal si črn škrat

in zdaj, ko je vse razbito, ko ne razločim več tal med tem neredom

zdaj bi ti dala nazaj tisti topel dih in se odrekla migetanju sreče

ker ti pogledi in dotiki niso bili resnični in čutim srce parajočo bolečino ob želji da bi bili

drugo mesto

''Pralni prašek je zabaven.''

''Zakaj tako misliš?''

''Ker si zdaj spet zanimiva, nočem te zgubit, ne še danes, ne zaradi njega.''

''Moj internet je počasen.''

''Aja, zdaj te razumem.''

''Ne, me ne, pa nikoli me ne boš.''

''Okej, se vidiva v torek.''

''V torek bo fino.''

dva požirka

pridi h meni

bova srkala turško kavo

risala bele črtice pozabe

razglabljala o sizifovisti političnih uporov

gladila bleščešče ovitke dragih čokoladic

ležala na tleh in se delala, da ne obstajava

umazala danes preoblečeno posteljnino in kadila cigarete v umazani kopalni kadi

imam še malo vina, zakaj danes ne bi obstajal?