ne odhajaj.

rekel si da ne boš odšel

obljubil si mi da boš ob meni

kam zdaj bežiš

zakaj si tako pofukano nedosegljiv

ne morem te ujeti
ne gre ne gre

pridi sam h meni

potrebuj me
tako kot jaz potrebujem tebe

zakaj zakaj zakaj

pridi prosim nazaj
ne odhajaj še

še vedno pišem.

pišem v mislih
pišem, da ti povem, da te imam rada

pišem po kotičkih možganov svojo kazen
življenjsko neizpolnljivo kazen

po eni strani mi je fajn, da zdaj veš
ampak ne prinese olajšanja, ki bi ga moralo

še težje mi je,
ker zdaj trpiš tudi ti

prej sem trpela sama za oba,
zavedanje je bila moja kazen

bilo je moreče tiho in mučno,
kazen mora biti vzgojna

če bi znala, bi ti povedala,
da te ljubim

tako resnično
tako kot se klasje premika v vetru

in tako, kot se lastovke selijo na jug
in snežaki aprila postanejo oblaki

ampak ne znam,
pa me je strah

grozljiva je misel na tvojo neobstoječnost
in odsotnost tvojega vonja

daj,
pomagaj mi zavrteti čas nazaj

spet

pišem o tebi.

neprestano pišem o tebi.

odkar te poznam so moji zapisi enolično melanholični.

obstala sva na točki, ko ti želim dopovedati, da si želim, da me želiš, da si želim, da mi pokažeš da me želiš, ti pa me ignoriraš, se oziraš stran od mene in me hkrati želiš, zelomočno, ampak si preveč prekleto pofukano ponosen, da bi mi to povedal.

ali pa me preprosto ne želiš nazaj.

i'm gonna be a better me - try 2.

everybody needs a shrink.

počutim se korak bližje svobodi in sreči.
velik, a le korak.
na prsih imam še zmeraj tonsko utež problemov vesolja, a vem, da se je lahko otresem.

občutek je precej osvobajajoč.

in še vedno verjamem v ljubezen.
si ti še vedno skeptik?

monstruozna obscenost.

a verjameš v ljubezen?


jaz verjamem.
ne bi si dopustila biti tolikokrat prizadeta, če ne bi verjela.
s tem, da pustim ljudem, da hodijo po mojih čustvih, dopuščam tudi možnost, da se bo našel nekdo, ki tega ne bo počel.

prosim, verjemi v ljubezen.

it feels so strange and untrue...

pljuča se mi počasi, intenzivno polnijo z dimom.
potem se praznijo in soba se polni z meglenostjo. zameglenostjo. meglo.

and i really loved you.
i still do.
but i am learning to love myself too.

v glavi mi odzvanjajo najini trenutki, prijetno zvenijo.
ušesa sprejemajo vase zvok melanholične pesmi, katere melodija zapolnjuje prostorčke v sobi, ki še niso napolnjeni z dimom.

diši prijetno, večkrat bi lahko kadila v sobi.
diši kot na Dunaju, ko sta bili v meni smrt in veselje in nespametnosti in moški ampak pravzaprav fantje, diši po prejšnjem poletju in morbidnostih in veselostih, ki so nas takrat združile.

v mislih naju vidim, kako zaspiva na tvoji postelji, kako trzaš, ko se skušaš priviti k meni.
pred očmi mi skačejo slike iz maturitetnega kataloga za umetnostno, krivijo se pod težo najine prijetosti.

and so it is...

no love, no glory.

no hero in her sky.




tea. strawberry. chocolate.



i don't give a damn 'bout my reputation. non stop.


most of the time.

and so it is...

the colder water...

can we make it?




i can't take my eyes off you...

ker to sem jaz, človek brez hrbtenice.

in spet sem se ujela v težko zaporedje, ko uporabljam pripomoček x, zato da opravljam dogodek y.

always somwhere.

dear ghost,
please stop hunting me.

thanks for your understanding,
yours sincerely, ruška.

i'm my biggest disappointment.

z novodobnimi britvicami se ne da več prizadejati skoraj nič škode.

Qu'est ce que tu veux de moi?

Zgubljam te.
Tako, počasi (čisto počasi) mi drsiš iz objema.
Kot tisti goli pri namiznem nogometu, ki so najbolj počasni, a jih je skoraj nemogoče ubraniti.
Povedala bi ti vse, kar mi leži na duši, pa ne znam.
V trenutku, ko te zagledam, moja kolena dobijo vse značilnosti želeja in ostalih bližnjih sorodnikov pudinga.
V trenutku, ko moji nosni čutilnozaznavni organčki zaznajo tvoj vonj (dišiš tako domače, si en izmed tistih ljudi, ki imajo prav značilen vonj. Sedaj sem v fazi prepričevanja same sebe, da majica, ki si mi jo dal za spanje med tvojo enotedensko odsotnostjo, ne diši več po tebi in da je skrajni čas, da jo dam v pranje, jo zlikam in ti jo vrnem.), se metulji v notranjosti mojega prebavnega trakta razmnožijo s hitrostjo, kateri svetlobna ne seže niti do začetka žarka.
V trenutku, ko me pogledaš s svojimi (Laško) zelenimi očmi, moja neverjetna sposobnost sestavljanja zvokovčrkzlogovbesed v smiselne stavke odtava nekam, kjer jo je nemogoče najti, saj nimam sposobnosti sestaviti vprašanja za smer.
V trenutku, ko mi nameniš svoj zlobnopodkrinkoobljubljajoč nasmeh, izgubim še tisto malo smisla za orientacijo, ki se ga je evolucija namenila dati ženski.
Samo še tvoj dotik manjka, vedno topel objem tvojih rok, ko moje roke zebe, pa se stopim, samo še tvoj objem in za vedno zgubim gravitacijo (poimenovala sem gravitacijo, ki me vleče po tebi s tvojim imenom, pa saj to veš).
Želim si, da bi večkrat govorila o lepih stvareh, ki se nama dogajajo. O tem, kako v avtu zlezem v tvoje naročje in me objameš in ne spustiš in me čistonežno božaš po vratu. O tem, kako se pripelješ v Ljubljano, samo zato, da vidiš mene. O tem, kako rad zaspiš z mano poleg sebe (in da si me nalezel te zoprne navade spanja v dvoje). O tem, kako uporabljaš zobno pasto z okusom, ki ga ne prenašam, če veš, da mi zmanjkuje ta dobre. O tem, kako mi segreješ večerjo, pa čeprav pridem ob prepozni uri. O tem,... Ker potem bi me prijatelji morda bolje razumeli (govoriti o supermegakul stvareh zaljubljencev med ljudmi, ki niso dobre volje se pač ne obnese) v mojem vztrajanju ob tebi.
Samo res nočem, da mi oddrsiš iz objema. Tudi tak gol se da ubraniti.

Je ne sais pas qu'est ce que je veux de moi soit.

mehki rjavi kodri.

nikoli več.
nikoli več si ne bom obrila osrednjetelesnega kosmatega trikotnika zate.
nikoli več si ne bom oblekla najbolj prisrčnega s spodnjimi hlačkami ujemajočega modrca zate.
nikoli več si ne bom umila las zate.
nikoli več si ne bom populila obrvi zate.
nikoli več se ne bom lepo oblekla zate.
nikoli več si ne bom zakrila mozoljčkov in namazala ustnic z rdečo zate.
nikoli več si ne bom na obraz nadela nasmeška zate.

ker te potem itak ni.

zveze na daljavo.

okej, sej se tolažim, Radomlje so res daleč in se zraven zasmejim.
ne, zveza na daljavo je, ko se lahko vidiš samo čez vikend ali pa ne moraš govoriti po telefonu, ker so pogovori v tujino pregrešno dragi.

ampak res, zdaj, ko sem imela 6 dni priložnost izkusit kako je, če se ne moraš pogovarjati vsak večer pred spanjem, če se ne vidiš skoraj vsak dan, če, konec koncev, ne moraš seksat kadar se ti zljubi, sem ugotovila, da mi to res sede. pred spanjem se oblečem v njegovo majico, jo povoham, se zavijam v odeje, v katerih sva spala skupaj in pomirjeno zaspim. brez filinga, da je nekaj narobe, če se ne slišiva. pač ne gre, ker je drago.

v minuti, ko sem izvedela, da je na poti domov, me je prevzel un zoprn občutek. skregala sva se skoraj isto minuto, ko sva se imela priložnost skregati.

res nisem bila nikoli blazna zagovornica zvez na daljavo, ampak stari, mogoče je pa to stvar zame. sploh v teh dnevihtednihmesecih neprestanega življenja pod stresom...

ne vem, kaj pa misliš ti?

voham, vohaš?

me preplaši že vonj po morski travi,
mislim, halo?!, vonj po morski travi sredi Ljubljane?,
pa okej, res uno pristen vonj po morju,
in ko se zvečer oblečem v njegovo majico,
en spot na njegovi majici je, ki res diši po njemu,
in se zavijem v posteljnino,
ki sva jo še skupaj mečkala,
ne nisem si zamenjala posteljnine, čakam da prideš nazaj,
da jo zamenjam, da jo spet skupaj mečkava,
bo topla po tebi,
ampak od kje za vraga?! zdaj vonj po njemu,
vonj izpred skoraj treh let, resno, od kje??,
nisem ga videlaslišalačutila že skoraj toliko, že skoraj tri leta,
imela nisva nič posebnega,
sploh se nisva imela res rada,
imel je pa tak značilen vonj,
ki sem ga proti poletju že večletzdaj zavohala,
bila je samo kratka poletna najstniška brezpomenska zvezica,
od kje zdaj vonj po njemu?,
da me zmede,
da me zmede.

prvi rad te imam.

Zdelo se mi je popolnoma nerealno.
Sanjsko.
Halucinacijsko.

Bilo je resnično.

In bilo mi je lepo.

Prvi rad te imam me je zbudil, mi vlil energijo, čez telo mi je zavela toplota in nisem se več počutila tako zelo sama.

zunaj je sonce, zares.

mene je pa strah.
plaši me prazna mapa za akademijo.
plašijo me prašne strune na harfi.
plaši me, da me sonce zmore premamiti iz zatohlosti, v kateri živim in da me ob uspelem podvigu ne bi spustil nazaj noter.
plaši me šola. šola šola. ker ne gre. pa ne gre. pa ne.

ampak najbolj od vsega me plaši, da te imam rada. da te imam rada. preveč. več. veliko več. veliko več, kot boš ti kdaj imel mene.

daj, pojdi že stran. odidi že vendar. preden bo zares bolelo.

diptih.

Arctic Monkeys v ušesih
cigaret v roki

nasmeh na ustnicah.





Arctic Monkeys v ušesih
cigaret v roki
solze v očeh.

danes pouk zaradi praznikov odpade.

se valjat po snegu.
se random lupčkat in valjat po snegu.
se porivat v čistbelnedolžen sneg.

ti mobitel pade iz žepa. te boli kurac.
ti ključi padejo iz žepa. te boli kurac.
ti čiki padejo iz žepa. o pizda!

sem vesela, pa si žalosten.
si žalosten, pa te poslušam.
te poslušam, pa te objamem.

srečn božič,majkemi!