pišem v mislih
pišem, da ti povem, da te imam rada
pišem po kotičkih možganov svojo kazen
življenjsko neizpolnljivo kazen
po eni strani mi je fajn, da zdaj veš
ampak ne prinese olajšanja, ki bi ga moralo
še težje mi je,
ker zdaj trpiš tudi ti
prej sem trpela sama za oba,
zavedanje je bila moja kazen
bilo je moreče tiho in mučno,
kazen mora biti vzgojna
če bi znala, bi ti povedala,
da te ljubim
tako resnično
tako kot se klasje premika v vetru
in tako, kot se lastovke selijo na jug
in snežaki aprila postanejo oblaki
ampak ne znam,
pa me je strah
grozljiva je misel na tvojo neobstoječnost
in odsotnost tvojega vonja
daj,
pomagaj mi zavrteti čas nazaj
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar