okej, sej se tolažim, Radomlje so res daleč in se zraven zasmejim.
ne, zveza na daljavo je, ko se lahko vidiš samo čez vikend ali pa ne moraš govoriti po telefonu, ker so pogovori v tujino pregrešno dragi.
ampak res, zdaj, ko sem imela 6 dni priložnost izkusit kako je, če se ne moraš pogovarjati vsak večer pred spanjem, če se ne vidiš skoraj vsak dan, če, konec koncev, ne moraš seksat kadar se ti zljubi, sem ugotovila, da mi to res sede. pred spanjem se oblečem v njegovo majico, jo povoham, se zavijam v odeje, v katerih sva spala skupaj in pomirjeno zaspim. brez filinga, da je nekaj narobe, če se ne slišiva. pač ne gre, ker je drago.
v minuti, ko sem izvedela, da je na poti domov, me je prevzel un zoprn občutek. skregala sva se skoraj isto minuto, ko sva se imela priložnost skregati.
res nisem bila nikoli blazna zagovornica zvez na daljavo, ampak stari, mogoče je pa to stvar zame. sploh v teh dnevihtednihmesecih neprestanega življenja pod stresom...
ne vem, kaj pa misliš ti?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar