it feels so strange and untrue...

pljuča se mi počasi, intenzivno polnijo z dimom.
potem se praznijo in soba se polni z meglenostjo. zameglenostjo. meglo.

and i really loved you.
i still do.
but i am learning to love myself too.

v glavi mi odzvanjajo najini trenutki, prijetno zvenijo.
ušesa sprejemajo vase zvok melanholične pesmi, katere melodija zapolnjuje prostorčke v sobi, ki še niso napolnjeni z dimom.

diši prijetno, večkrat bi lahko kadila v sobi.
diši kot na Dunaju, ko sta bili v meni smrt in veselje in nespametnosti in moški ampak pravzaprav fantje, diši po prejšnjem poletju in morbidnostih in veselostih, ki so nas takrat združile.

v mislih naju vidim, kako zaspiva na tvoji postelji, kako trzaš, ko se skušaš priviti k meni.
pred očmi mi skačejo slike iz maturitetnega kataloga za umetnostno, krivijo se pod težo najine prijetosti.