podzavestna manipluacija.

"Lej, vseeno mi je. Še vedno te ljubim."

Teh osem besed. Dvanajst zlogov. Šestnajst soglasnikov. Dvanajst samoglasnikov. En sam šumnik. Dva okrogla o-ja. E-ji, šest.

...samo to si želim slišati.

Ne govori mi o tem, kako me imaš rad. Kako popolne zveze očitno ne obstajajo.

Samo reči, da me še vedno ljubiš in da si še vedno želiš biti z mano.

Prosim.

A Z R A .

ti i ja lutamo kroz noč...

lebdim lebdim lebdim

i wasn´t me. but i was me.

vem, da delam napako. a ne ustavim se.
vse se že vrti okoli mene, jaz pa še vztrajam.
vsi odidejo, jaz pa sem še vedno tam. s popolnimi neznanci.

strah me je. strahstrahstrah. zebe me.
solze. pa solze.

pa kličem vaju.
hvalakurcu za vaju.

hodim po mestu. preveč ljudi je. skrijem se v stransko ulico ob reki.
družba golobov je veliko bolj udobna. pa vendar se bojim tudi njih.
ulica je popolno kratka, da lahko hodim gor in dol po njej. vse imam pod kontrolo.
tresem se in jokam. ne, ne jokam. želim si jokati, pa jok zadržujem, solze tečejo, jaz pa si samo želim ihteti. na ves glas kričati. iti pod vroč tuš in se stisniti v posteljo. toplo posteljo. k enemu izmed vaju. ker sta edina dva, ob katerih se bi počutila varno.

tihe solze.

prideš ti. me objameš, ponudiš rogljiček in pač si.
prideš še ti. me objameš, ponudiš pico in pač si.

še vedno se počutim čudno, pa imam vsaj vaju.

in življenje je za pol grama lažje.

fine and dandy.

sproščena. umirjena. absolutno organizirana.
nič me ne more spraviti iz tira. nič več.

sveti nikolaj.

o, Nikolaj.

morda se pa zaradi tebe izogibam obveznostim.

pa zakaj ti nisem bila ušeč, sem ti res tako odvratna, je moje golo telo neprivlačno?



skrivam se za misliokupirajočimi serijami in fotošopiranjem fotografij in pasjansi in brisanju starih mejlov.

spet.

sam jst nočem zgubit prjatla na račun tega.

pa všeč mi je ko se treseš pa smeješ pa kako si mehek pa voljan pa nežen pa strasten pa horny.

ampak skos me spreletava una misel da to ni prou.

sanje.

v sanjah je tako lahko skakati, teči, delati ogromne korake.
po hribu navzgor je težje.
ko smo zaprti.
neka hitro prenosljiva bolezen.
pa vem, da bomo umrli, ker je scenarij že napisan.
ali pa zato, ker sem jih enkrat že sanjala.
prazna podzemna.
lovijo nas.
in mi se skrivamo.
čeprav vemo, da bomo slej ko prej umrli.

rada mam sveže prepleskane stene.

ker potem ugotovim, da bela odseva toploto.

pa vse je bol sterilno.

pa mami zmeri pospravla, kadar se pleska.

in je čisto.

razen moje sobe, ki se beli na sto let.

tako, kakor popolnoma brezskrbni dnevi v mojem življenju. na sto let.

kajpada.

na prsih se mi blešči Justova Tea Tree krema.

bom našla svojega zlatega leva?

tell me sweet little lies.

majhne, drobne laži, laži, ki ti polepšajo dan.

še bi, še, da bi se le iskreno nasmehnila, čeprav laži.

ker ko slečeš laž, najdeš resnico, resnica boli, ostanimo oblečeni.

majhne, sladke, drobne, nujno potrebne laži.

beležka.

vikend lebdenje ob bledem zrcalu petkovih občutij.

+

Dunaj.

Dunaj ima svoj vonj.
Diši po megli in kokainu in spominih.
Ko pridem na Dunaj me zmravljinči po mednožju-kot včasih, ko sem pila Bandidos.
Ima čar poletnega razvrata in čar zimskega punča, da sploh ne omenjam zapletenih sistemov podzemne in tramvajev.
Podzemna me itak vedno znova fascinira.
Skočim na U6, dve postaji, Josefstaedterplatz. Kolikokrat sem se poleti vozila po tej poti.
Po stopnicah iz postaje, desno, naravnost, levo.
Don´t try to be an apple if you´re a banana.
You will always be second rate apple.
Tisti občutek, kot da se po dolgem potovanju vračam domov in košara jabolk.
Vrata dvigal se odprejo. Ti me samo stisneš k sebi.
Kot da sem se po dolgem času vrnila domov.
Stanovanje je kot poleti, le koutr je zimski in računalnik je v zgornjem nadstropju in po tleh je raztresena akta.
Objemaš me in poljubljaš in se smejiš in si vesel. Ker poznam del tvojih problemov, vem, da je to veliko. Največ.


Hitro slovo. Mogoče je tako boljše. Manj boleče.


Kot ko dolgo čakaš na petek, in ko petek končno pride, je naenkrat nedelja zvečer.
Ampak vi veste, da bo čez pet dni spet petek, jaz pa ne vem, kdaj ga bom naslednjič videla.

mogoče.

Mogoče me pa zmede tvoj najprisrčnejši nasmeh.
Mogoče je objem tvojih širokih ramen vabljivo varen.
Mogoče se ti v očeh nagajivo iskri.
Mogoče mi je všeč, kako prikupen si, ko jezno preklinjaš.
Mogoče dejstvo, da prav gentelmansko pridržiš vrata.
Mogoče pač to, da verižno skadiš zmeraj po dva čika.
Mogoče način, ko počasi drsiš proti meni.
Mogoče mi je hecno, ker zdaj vem, da se briješ tam spodaj.
Mogoče zven smeha, ko ti pride.
Mogoče me je strah.
Mogoče me je strah, da si mi všeč.
Mogoče te imam rada na drugačen način, kot sem mislila do zdaj.

Obupano te prosim za sok tvojih ustnic.
Iz oči mi padajo biseri. Odbijejo se od tal.
In potem še nekjakrat. Tk tk tk tk.
Poberi te bisere. Nosi jih okoli vratu kot spomin name.
Telo mi nadzira krč. Težko se premikam.
Poglej me še enkrat s svojimi pošastno modrimi očmi.
Prekletstvo, ki si ga vrgel name, vzemi nazaj.
Odpusti mi in ljubi me in ljubi se z mano in pogovarjaj se z mano kot nekoč.
Objemi me kot nekoč in zaspiva do zgroženega vzklika moje matere.
Ali pa izbriši preteklost, ker se me drži tako močno, kot se trmast mulc v supermarketu oklepa noge svoje naveličane in utrujene mamice.
Stori nekaj.

maroko.

vonji.

spomnejo me na vse mogoče bivše, na vse obiskane kraje, na vse znance,...


naglas.

vodič govori kot moj najnovejši brat.
koliko spominov...


sahara.

obrneš se za 180° in lučke izginejo. postaneš pofukano majhen, pred tabo je cela faking puščava.


toplota.

včasih zašvicaš, ampak telesu čist sede.


družba.

ob kateri pozabiš, kako sam si včasih.


barve.

nikoli črnobelo.


izraz.

na obrazu, katerega čustev ne boš nikoli pozabila.



maroko.

prosim, ne obtožuj me.

sem to kar sem.
in tista kaplja, ki zdrsi po koži, sprosti vse napetosti v meni.
vsaj za trenutek sem svobodna.
vsaj za trenutek nisem odvisna od sveta.

ko se ure pogovarjam po telefonu.

in mi skurjeno uho pove, da me ma pouhn kurac.
in mi ti poveš, da nadaljujeva jutri.
in je ura petnajst čez dvanajst.
in nimam narejeno čisto nič iz referata.

Your hair was long when we first met.

Odločila sem se pisati.
Enostavno pisala bom toliko časa, da bo napisano imelo smisel.

Danes sva se spet videla.
Dnevov, ko se ne vidiva, je vedno več.

Where did we go wrong?
We lost ourselves somwhere along...

In Prefukajzrezke seveda.
We were great when we were great.

Danes sem ugotovila nekaj oksimoronskega.
Smrt osmišljuje življenje.

Inspiration´s gone.

Določeni ljudje v tvoji bližini se do tebe obnašajo drugače, kot v resnici čutijo. Če jih malo bolj pozorno pogledaš v oči, jih bo pogled takoj izdal. Dobro je, da čim prej izveš, na koga lahko v prihodnje še računaš, čez koga pa je bolje narediti križ. Z ljudmi, ki niso iskreni, pač ni dobro imeti opravka na daljši rok.

Moj Vijavaja horoskop.
Res majo kulske horoskope.
Človeka zaskrbi.

Rada bi pisala.

Don´t be overexcited.

I have to start with something.
But I´m just gonna copy-paste an old FaceBook about me.

Prepričana sem, da imam banano nekje, ampak se ne spomnim ne naslova, ne avtorja, zato bom očitno zgnila, kot neskončnomnogo knjig, ki sem jih zadnje čase iskala.


See you in few hours, hopefully.

Why do all good things come to an end?

Because this is the end.
I can feel it.
It´ s crashing me into pieces.
And I doubt that there will be anybody too pick the pieces up and try to fix me.
I blew it.
I always blow it.

Sem v stanju brez zavesti.
Kot najina ljubezen, ki je obtičala na mrtvi točki medlih čustev.

Shvati me, strah me je.


Mogoče pa ima tvoj nadimek kaj opraviti z realnostjo.
Morda umoriš vse, kar je v ljudeh, ker si pač preprosto tak angel.

And please remember, that i never lied.

Ne vem, zakaj čutim to, kar čutim.
Kaj za vraga si naredil, da se zadnji teden dni vrtim na vrtiljaku čustev?
Zakaj imam občutek, kot da bi mi nekdo z mikserjem neprestano šaril po notranjih organih?
Zakaj se zjokam ob komadih, ki jih poslušam na Larinem mobitelu, medtem, ko te opazujem?

Utopila sem se v utopiji modrega tolmuna, ki ga imaš v očeh.
Mogoče pa je le star, zapuščen bazen, v katerega so razvajeni otroci metali smeti.

Drevo.

Moja prva recenzija.

Najbrž bo slaba, zato ne bit preveč kruti.

V redu Nataša, torej imaš nastop. Gledališka skupina. Hmmm. V redu, pridem.
KUD Franceta Prešerna, četrtek ob 17h? Zmenjeno.

Ko se prikažem v KUDu, me tam pričaka pisana druščina mojih sošolk, enega fanta od sošolke, mati od Nataše, bejba iz paralelke Mađa in še ene par folka, ki mi ni znan.
Končno nas spustijo notr.
Dvorana se zatemni.

Tega se ne da opisat.
Ne zapomniš si zaporedja, čeprav je logično, po desetih dneh (ojej, meni se je zdelo velikooo več) ne znaš več primerno obnoviti zadeve. Tudi takoj po predstavi bi jo bilo nemogoče v popolnosti napisat. Ni fora v zgodbi, ki jo obdržiš v sebi, fora je v občutkih, ki jih doživljaš med predstavo.
Tista mešanica vznemirjenega drhtenja, skeleče bolečine, otroške prestrašenosti, naivne zaljubljenosti. Vse skupaj združeno v smehjok mravljincih po telesu.

Srce utripa, pazi, ubil ga boš, pazi, pazi!

You are my sunshine,
my only sunshine,
you make me happy,
when skies are gray.

Predirnoprodoren ženski glas, ki ti v telesu sproži nov val nerazumljivih čustev, ki jih je hkrati lahko in hkrati težko razcepiti na nekaj razumljivega.
Moško grovlanje.
Strašljivo inštrumentalno ozadje.
Zelo grozljivka.

Strah me je, da, zdaj vem, preprosto strah me je.

Strah me je tebe, novalepamlada veja, strah me je Natašinega konca zgodbe o drevesu. Želim si, da bi moje drevo, moja življenjska zgodba doživelo bolj Blaževo interpretacijo.

Tisti dan je bil poln zapletenih občutkov, ki si jih v svoji otroškosti nisem znala razložiti in sem se jih zato bala.

A vseeno sem hvaležna za ta čustveni koktejl, ki sem ga doživela v četrtek 14. 5. 2009.
Saj veste, kdo ste.

Filter spoznanja.

Postopoma se mi jasni pogled. Vedno manj sem naivna. Mislim, da bom kmalu pripravljena sneti plašnice. Morda tudi zato, ker sem se vseskozi trudila pokukati skoznje.

Torej.

Obstaja več vrst mojih moških prijateljev. V grobem jih lahko razdelim na štiri skupine. Dečki, ki trdijo, da bodo zmeraj zraven in tudi so, dečki, ki trdijo, da bodo zmeraj tam, a te samo želijo izkoristiti, dečki, ki nič ne obljubljajo, pa so vseeno vedno tam in seveda tisti, ki nič ne obljubijo in tudi nič ne storijo. Najbolj zanesljivi, če si dovolim malo pikrosti.

Z gotovostjo lahko rečem, da mi bodo v življenju ob strani vedno stali trije moški prijatelji. Moj dragi fant, moj sosed čez Gradaščico in moj sosed čez Ljubljanico. Vse tri ljubim (o pomenih te besede drugič) in ta beseda sploh ni premočna. Rada imam njihove iskrene tople objeme, njihov vonj, njihove roke. Tako lepe roke imajo.

A na žalost sem dovolj iskrena, da vsakemu, ki mi ponudi zavetje, slepo sledim, čeprav me morda želi samo izrabiti. There are ways.
V življenju sem spoznala preveč everybody´s darlingov. Njihova sposobnost presega meje verjetnega. Dajo ti občutek, kot da si najpomembnejša oseba v njihovem življenju. Najhujši je filing, ko prvič ugotoviš, da nisi. A kljub temu boli vsakič, ko to znova odkriješ.


Oh, lahko bi res pisala do jutra, a bom za danes zaključila.
Next time: bejbe.

Včasih...

...so z agresijo nabiti dnevi.
...smo pretirano čustveni.
...se radi dotikamo kože.
...občudujemo tuje delo in se frustriramo.
...jemo čokolado kljub dieti.
...se nam ne da lulat.

(nadaljuj seznam!)

ej sori,

sam men je tud težko.

Strah me je. Nočem umreti sama.

Ja. Bila sem na Nietih.
And it was freakin´ awesome.

Bili so tudi Pankrti, ki so rabil mal več, da so me ujeli na frekvenco.


Bila sem na ČSŽ-ju.
Bilo je... Čist socialno :D.

Bila sem v Larinem fletu in nisem šla v glasbeno.
Utapljala sem žalost v piksnah piva.

Bila sem v Cinque Terre.
Opazovala sem morje in dihala svobodo.

Še prej sem bila na Češkem.
Bilo je umazano, srce parajoče, pivo je stalo 1 evro in mel smo se res najboljš.

Uh.
Treba bo začet spet pisat blog.

Pogled skozi okno.

Prijetno diši in prijetno dišite.

Vse je zeleno in počutim se kot zapornik, ki po tednu dni pride iz samice.
Ne, bolj kot zapornik, ki mu po tednu dni samice dovolijo 5-minutni sprehod po prostem.
Še vedno zaprta.
Čeprav po svoji krivdi.

Moji prijatelji dišijo. In prijateljice tudi.
Različno.
Po vaniliji, po cigaretih in mehčalcu, po alkoholu, po vzburjenju.
Lepo dišijo in rada jih imam.

I need you like a heart needs a beat.

but it´s nothing new...

Ful mi ga mori.
Res.

Ta vonj po pomladi, poletju, hkrati me pa zebe in ta utesnjenost, ki jo čutim.
Ne zberem se za eno trezno misel.

Vse počasi propada.


Navzdol
navzdol

navzdol.

Želim si, da bi imela prijatelje, ki bi me poklicali, če grem na kavo kljub temu, da bi poznali moj negativen odgovor že vnaprej.
Želim si več ljubezni.
Hkrati več svobode.
Želim si ne biti tako naivna.

Si res mislila, da ljudem nekaj pomeniš?

Želim si, da nebi vsakega mojega dne spremljal jok in obup.
Zakaj tako nesmiselno zapravljam življenje?

Težko mi je pri srcu.

Swing, prosim.

Rada imam nove prijatelje.
Dišijo po novem, kot novi usnjeni čevlji in tako, kot pri novih usnjenih čevljih, tudi pri novih prijateljih ne veš, kje vse te bodo ožulili. Ne veš še, katere spomine boste preplesali skupaj.
Lahko uživaš v brezskrbnosti, ne, da bi te omejevali stari grehi. Starih grehov ni, v fatalne sadeže je treba še ugrizniti.
Vlada turkizna ali flurescentno zelena napetost, v zraku je mogoče zavohati pričakovanja, adrenalin nam divje razžira žile.
Novi prijatelji. Bum bum.
Niso se še igrali z žiletko in tvojem srcem hkrati.

Hej, novi prijatelji, poznate razliko med ultra vijolično in infra rdečo? Ne govorim o mavrici...


A stari prijatelji... stari prijatelji.
Brez vas ne bom preživela.

Zavedajte se prosim, da vas ljubim.

Insomnia.

Moja preteklost je še zmeraj tako nerazčiščena.


Moja sedanjost je izvrstna mučiteljica.


In moja prihodnost je strašljivo negotova.

Sado, mazo in ostale pizdarije.

If I only knew... are your words for me?

Počasi izginjam, primi me za roko in potegni nazaj v svet, ki obstaja, a ne brez mene.
Ne slišim in ne vidim vas več dobro.


Prosim.

!979.

Ko maš pet persenov v riti... svet ni čisto nič lepši.

Ustvarjamo si svet, ki je pravzaprav dovolj lep, ampak nam se zdi kot kup snega v Ljubljani konec februarja.

Izsušen, siv in umazan.

When will we start appreciating snow flakes in winter, blooming flowers in spring, cloudless sky in summer and murmuring leaves in autumn?

We won´t.

Ko bom velika, bom znala ceniti življenje.

Now i have a real goal.