Dunaj.

Dunaj ima svoj vonj.
Diši po megli in kokainu in spominih.
Ko pridem na Dunaj me zmravljinči po mednožju-kot včasih, ko sem pila Bandidos.
Ima čar poletnega razvrata in čar zimskega punča, da sploh ne omenjam zapletenih sistemov podzemne in tramvajev.
Podzemna me itak vedno znova fascinira.
Skočim na U6, dve postaji, Josefstaedterplatz. Kolikokrat sem se poleti vozila po tej poti.
Po stopnicah iz postaje, desno, naravnost, levo.
Don´t try to be an apple if you´re a banana.
You will always be second rate apple.
Tisti občutek, kot da se po dolgem potovanju vračam domov in košara jabolk.
Vrata dvigal se odprejo. Ti me samo stisneš k sebi.
Kot da sem se po dolgem času vrnila domov.
Stanovanje je kot poleti, le koutr je zimski in računalnik je v zgornjem nadstropju in po tleh je raztresena akta.
Objemaš me in poljubljaš in se smejiš in si vesel. Ker poznam del tvojih problemov, vem, da je to veliko. Največ.


Hitro slovo. Mogoče je tako boljše. Manj boleče.


Kot ko dolgo čakaš na petek, in ko petek končno pride, je naenkrat nedelja zvečer.
Ampak vi veste, da bo čez pet dni spet petek, jaz pa ne vem, kdaj ga bom naslednjič videla.