Drevo.

Moja prva recenzija.

Najbrž bo slaba, zato ne bit preveč kruti.

V redu Nataša, torej imaš nastop. Gledališka skupina. Hmmm. V redu, pridem.
KUD Franceta Prešerna, četrtek ob 17h? Zmenjeno.

Ko se prikažem v KUDu, me tam pričaka pisana druščina mojih sošolk, enega fanta od sošolke, mati od Nataše, bejba iz paralelke Mađa in še ene par folka, ki mi ni znan.
Končno nas spustijo notr.
Dvorana se zatemni.

Tega se ne da opisat.
Ne zapomniš si zaporedja, čeprav je logično, po desetih dneh (ojej, meni se je zdelo velikooo več) ne znaš več primerno obnoviti zadeve. Tudi takoj po predstavi bi jo bilo nemogoče v popolnosti napisat. Ni fora v zgodbi, ki jo obdržiš v sebi, fora je v občutkih, ki jih doživljaš med predstavo.
Tista mešanica vznemirjenega drhtenja, skeleče bolečine, otroške prestrašenosti, naivne zaljubljenosti. Vse skupaj združeno v smehjok mravljincih po telesu.

Srce utripa, pazi, ubil ga boš, pazi, pazi!

You are my sunshine,
my only sunshine,
you make me happy,
when skies are gray.

Predirnoprodoren ženski glas, ki ti v telesu sproži nov val nerazumljivih čustev, ki jih je hkrati lahko in hkrati težko razcepiti na nekaj razumljivega.
Moško grovlanje.
Strašljivo inštrumentalno ozadje.
Zelo grozljivka.

Strah me je, da, zdaj vem, preprosto strah me je.

Strah me je tebe, novalepamlada veja, strah me je Natašinega konca zgodbe o drevesu. Želim si, da bi moje drevo, moja življenjska zgodba doživelo bolj Blaževo interpretacijo.

Tisti dan je bil poln zapletenih občutkov, ki si jih v svoji otroškosti nisem znala razložiti in sem se jih zato bala.

A vseeno sem hvaležna za ta čustveni koktejl, ki sem ga doživela v četrtek 14. 5. 2009.
Saj veste, kdo ste.