japura reka

meni ni tvoj pogled pomenil nič več, kot varen pristan v zadrogirani zmedi neznanega okolja

prijateljski ''ne brez nje'' in živahno izzivanje

dotikanje je bila le masaža in neskončno besed le znak tvoje večplastnosti

bila je samo skupna odločitev za risanke, čeprav pravzaprav brez moje odločitve

najin pakt

moj strah in varnost tvojih gigantskih rok, šele zdaj razumem, da si me strašil z razlogom, všeč ti je bilo, ko sem se stisnila h tebi, saj vem

ampak to je bil samo pobarvan stisk strahu, tu ni bilo prepovedanih stvari, razen ilegalnih, teh je bilo preveč

minevanje, polna sem negtivnih misli, čuden občutek, da sedim na robu prepada, čudna otopelost obraza, čudna raztelešenost in čudni odbleski v temi

vsega je enkrat konec

želela sem napisati nekaj kratkega o nama, nekje vmes sem ugotovila, da to še ni konec

ne boli dovolj in ne boli premalo, ne boli pravzaprav hkrati čisto nič

nima za nič bolet

samo še enkrat objem tvoje tople biti in dotik tvojih razpotegnjenih rahitičnih prstov in čudna brazgotina, ki se je bojim in oči, ki se ujemajo z barvo tvojega puloverja

samo še enkrat, čistomalo

vina in tripov

''Utopila bi se v tvojem šamponu.''

''S kom se pogovarjaš?''

''Zakaj se tista slika ne premika? A boš kdaj še komu zaupal? Jaz ne, ampak ti imaš več razlogov.''

''Saj veš, da sem raje tiho.''

''Božaj me po hrbtu.''

''Danes ti bom povedal vse.''

''Danes te bom poslušala.''

''Enkrat bova to midva. Ne še danes, danes ne znam.''

''Ti si premlad, ali pa sem jaz prestara.''

''Ti si premlada, tega ne razumeš. Pazi, nehaj, gledajo.''

klinika

ščepci pogovorov počasi kapljajo v moje vzporedno vesolje

ali so iz preteklosti ali sedanjosti - ne vem

ko se osebnosti srečajo med seboj, se pozdravijo

nekatere se objamejo, nekatere pogledajo v tla

ko bi se vsaj vse prijele za roke in postale spet jaz

ostali se gredo veselo nedeljkanje, jaz pa v vsem tem prahu in plesni iščem sebe

v tako majhnem prostoru se z lahkoto zgubiš

najlažje v jutranjem gruljenju golobov, ko se zgubiš med še dvema resničnostma, od katere ena ne pristane na obstanek

nimaš izbire, kot nikoli zares

v sredo sem si spet pogrizla nohte

ljudje ne razumejo, da tu ni možnosti izbire, v tesnobi ni svobode

želim si, da bi me imeli radi, a v vsej tej osamljeni črnini se nikoli zares ne zdi tako

bi se šla učit, pa si mi nekje na poti zapolnil sleherni kotiček misli in zdaj se tepem s to obsedenostjo, kakor ponavadi, vedno se nekaj najde, sploh pa črke pogosto migetljajo, kot tisti črvički, za katere so mi rekli, da je čaj in potem je tu še dejstvo, da posoda ni pomita in imam v škatlici le še en cigaret

spet so vsa moja hotenja skoncentrirana na en dan, zdaj se gremo to igro devet deset in želim si en kanček tiste utopije in čisto malo tvoje pozornosti in niti ni treba, da je iskrena

potem bodo spet nove solze in želje in vedno bo nekje naprej tisti dan, ki ga tako zvesto že tako dolgo čakam

fizično zastrupljanje za mentalno čiščenje

če ne bi stvari počela iz napačnih razlogov, bi se obneslo, ja

veselje

če ne bi bila obdana z napačnimi ljudmi, bi ostala pri normalnih v glavi

umaknil si mi lase na desno in se z ustnicami dotaknil mojega vratu

prijel si me za roko in me odpeljal stran

bil si moja zadeta ljubezen

postal si črn škrat

in zdaj, ko je vse razbito, ko ne razločim več tal med tem neredom

zdaj bi ti dala nazaj tisti topel dih in se odrekla migetanju sreče

ker ti pogledi in dotiki niso bili resnični in čutim srce parajočo bolečino ob želji da bi bili

drugo mesto

''Pralni prašek je zabaven.''

''Zakaj tako misliš?''

''Ker si zdaj spet zanimiva, nočem te zgubit, ne še danes, ne zaradi njega.''

''Moj internet je počasen.''

''Aja, zdaj te razumem.''

''Ne, me ne, pa nikoli me ne boš.''

''Okej, se vidiva v torek.''

''V torek bo fino.''