tell me sweet little lies.

majhne, drobne laži, laži, ki ti polepšajo dan.

še bi, še, da bi se le iskreno nasmehnila, čeprav laži.

ker ko slečeš laž, najdeš resnico, resnica boli, ostanimo oblečeni.

majhne, sladke, drobne, nujno potrebne laži.

beležka.

vikend lebdenje ob bledem zrcalu petkovih občutij.

+

Dunaj.

Dunaj ima svoj vonj.
Diši po megli in kokainu in spominih.
Ko pridem na Dunaj me zmravljinči po mednožju-kot včasih, ko sem pila Bandidos.
Ima čar poletnega razvrata in čar zimskega punča, da sploh ne omenjam zapletenih sistemov podzemne in tramvajev.
Podzemna me itak vedno znova fascinira.
Skočim na U6, dve postaji, Josefstaedterplatz. Kolikokrat sem se poleti vozila po tej poti.
Po stopnicah iz postaje, desno, naravnost, levo.
Don´t try to be an apple if you´re a banana.
You will always be second rate apple.
Tisti občutek, kot da se po dolgem potovanju vračam domov in košara jabolk.
Vrata dvigal se odprejo. Ti me samo stisneš k sebi.
Kot da sem se po dolgem času vrnila domov.
Stanovanje je kot poleti, le koutr je zimski in računalnik je v zgornjem nadstropju in po tleh je raztresena akta.
Objemaš me in poljubljaš in se smejiš in si vesel. Ker poznam del tvojih problemov, vem, da je to veliko. Največ.


Hitro slovo. Mogoče je tako boljše. Manj boleče.


Kot ko dolgo čakaš na petek, in ko petek končno pride, je naenkrat nedelja zvečer.
Ampak vi veste, da bo čez pet dni spet petek, jaz pa ne vem, kdaj ga bom naslednjič videla.

mogoče.

Mogoče me pa zmede tvoj najprisrčnejši nasmeh.
Mogoče je objem tvojih širokih ramen vabljivo varen.
Mogoče se ti v očeh nagajivo iskri.
Mogoče mi je všeč, kako prikupen si, ko jezno preklinjaš.
Mogoče dejstvo, da prav gentelmansko pridržiš vrata.
Mogoče pač to, da verižno skadiš zmeraj po dva čika.
Mogoče način, ko počasi drsiš proti meni.
Mogoče mi je hecno, ker zdaj vem, da se briješ tam spodaj.
Mogoče zven smeha, ko ti pride.
Mogoče me je strah.
Mogoče me je strah, da si mi všeč.
Mogoče te imam rada na drugačen način, kot sem mislila do zdaj.

Obupano te prosim za sok tvojih ustnic.
Iz oči mi padajo biseri. Odbijejo se od tal.
In potem še nekjakrat. Tk tk tk tk.
Poberi te bisere. Nosi jih okoli vratu kot spomin name.
Telo mi nadzira krč. Težko se premikam.
Poglej me še enkrat s svojimi pošastno modrimi očmi.
Prekletstvo, ki si ga vrgel name, vzemi nazaj.
Odpusti mi in ljubi me in ljubi se z mano in pogovarjaj se z mano kot nekoč.
Objemi me kot nekoč in zaspiva do zgroženega vzklika moje matere.
Ali pa izbriši preteklost, ker se me drži tako močno, kot se trmast mulc v supermarketu oklepa noge svoje naveličane in utrujene mamice.
Stori nekaj.

maroko.

vonji.

spomnejo me na vse mogoče bivše, na vse obiskane kraje, na vse znance,...


naglas.

vodič govori kot moj najnovejši brat.
koliko spominov...


sahara.

obrneš se za 180° in lučke izginejo. postaneš pofukano majhen, pred tabo je cela faking puščava.


toplota.

včasih zašvicaš, ampak telesu čist sede.


družba.

ob kateri pozabiš, kako sam si včasih.


barve.

nikoli črnobelo.


izraz.

na obrazu, katerega čustev ne boš nikoli pozabila.



maroko.