še vedno pišem.

pišem v mislih
pišem, da ti povem, da te imam rada

pišem po kotičkih možganov svojo kazen
življenjsko neizpolnljivo kazen

po eni strani mi je fajn, da zdaj veš
ampak ne prinese olajšanja, ki bi ga moralo

še težje mi je,
ker zdaj trpiš tudi ti

prej sem trpela sama za oba,
zavedanje je bila moja kazen

bilo je moreče tiho in mučno,
kazen mora biti vzgojna

če bi znala, bi ti povedala,
da te ljubim

tako resnično
tako kot se klasje premika v vetru

in tako, kot se lastovke selijo na jug
in snežaki aprila postanejo oblaki

ampak ne znam,
pa me je strah

grozljiva je misel na tvojo neobstoječnost
in odsotnost tvojega vonja

daj,
pomagaj mi zavrteti čas nazaj