Why do all good things come to an end?

Because this is the end.
I can feel it.
It´ s crashing me into pieces.
And I doubt that there will be anybody too pick the pieces up and try to fix me.
I blew it.
I always blow it.

Sem v stanju brez zavesti.
Kot najina ljubezen, ki je obtičala na mrtvi točki medlih čustev.

Shvati me, strah me je.


Mogoče pa ima tvoj nadimek kaj opraviti z realnostjo.
Morda umoriš vse, kar je v ljudeh, ker si pač preprosto tak angel.

And please remember, that i never lied.

Ne vem, zakaj čutim to, kar čutim.
Kaj za vraga si naredil, da se zadnji teden dni vrtim na vrtiljaku čustev?
Zakaj imam občutek, kot da bi mi nekdo z mikserjem neprestano šaril po notranjih organih?
Zakaj se zjokam ob komadih, ki jih poslušam na Larinem mobitelu, medtem, ko te opazujem?

Utopila sem se v utopiji modrega tolmuna, ki ga imaš v očeh.
Mogoče pa je le star, zapuščen bazen, v katerega so razvajeni otroci metali smeti.

Drevo.

Moja prva recenzija.

Najbrž bo slaba, zato ne bit preveč kruti.

V redu Nataša, torej imaš nastop. Gledališka skupina. Hmmm. V redu, pridem.
KUD Franceta Prešerna, četrtek ob 17h? Zmenjeno.

Ko se prikažem v KUDu, me tam pričaka pisana druščina mojih sošolk, enega fanta od sošolke, mati od Nataše, bejba iz paralelke Mađa in še ene par folka, ki mi ni znan.
Končno nas spustijo notr.
Dvorana se zatemni.

Tega se ne da opisat.
Ne zapomniš si zaporedja, čeprav je logično, po desetih dneh (ojej, meni se je zdelo velikooo več) ne znaš več primerno obnoviti zadeve. Tudi takoj po predstavi bi jo bilo nemogoče v popolnosti napisat. Ni fora v zgodbi, ki jo obdržiš v sebi, fora je v občutkih, ki jih doživljaš med predstavo.
Tista mešanica vznemirjenega drhtenja, skeleče bolečine, otroške prestrašenosti, naivne zaljubljenosti. Vse skupaj združeno v smehjok mravljincih po telesu.

Srce utripa, pazi, ubil ga boš, pazi, pazi!

You are my sunshine,
my only sunshine,
you make me happy,
when skies are gray.

Predirnoprodoren ženski glas, ki ti v telesu sproži nov val nerazumljivih čustev, ki jih je hkrati lahko in hkrati težko razcepiti na nekaj razumljivega.
Moško grovlanje.
Strašljivo inštrumentalno ozadje.
Zelo grozljivka.

Strah me je, da, zdaj vem, preprosto strah me je.

Strah me je tebe, novalepamlada veja, strah me je Natašinega konca zgodbe o drevesu. Želim si, da bi moje drevo, moja življenjska zgodba doživelo bolj Blaževo interpretacijo.

Tisti dan je bil poln zapletenih občutkov, ki si jih v svoji otroškosti nisem znala razložiti in sem se jih zato bala.

A vseeno sem hvaležna za ta čustveni koktejl, ki sem ga doživela v četrtek 14. 5. 2009.
Saj veste, kdo ste.

Filter spoznanja.

Postopoma se mi jasni pogled. Vedno manj sem naivna. Mislim, da bom kmalu pripravljena sneti plašnice. Morda tudi zato, ker sem se vseskozi trudila pokukati skoznje.

Torej.

Obstaja več vrst mojih moških prijateljev. V grobem jih lahko razdelim na štiri skupine. Dečki, ki trdijo, da bodo zmeraj zraven in tudi so, dečki, ki trdijo, da bodo zmeraj tam, a te samo želijo izkoristiti, dečki, ki nič ne obljubljajo, pa so vseeno vedno tam in seveda tisti, ki nič ne obljubijo in tudi nič ne storijo. Najbolj zanesljivi, če si dovolim malo pikrosti.

Z gotovostjo lahko rečem, da mi bodo v življenju ob strani vedno stali trije moški prijatelji. Moj dragi fant, moj sosed čez Gradaščico in moj sosed čez Ljubljanico. Vse tri ljubim (o pomenih te besede drugič) in ta beseda sploh ni premočna. Rada imam njihove iskrene tople objeme, njihov vonj, njihove roke. Tako lepe roke imajo.

A na žalost sem dovolj iskrena, da vsakemu, ki mi ponudi zavetje, slepo sledim, čeprav me morda želi samo izrabiti. There are ways.
V življenju sem spoznala preveč everybody´s darlingov. Njihova sposobnost presega meje verjetnega. Dajo ti občutek, kot da si najpomembnejša oseba v njihovem življenju. Najhujši je filing, ko prvič ugotoviš, da nisi. A kljub temu boli vsakič, ko to znova odkriješ.


Oh, lahko bi res pisala do jutra, a bom za danes zaključila.
Next time: bejbe.

Včasih...

...so z agresijo nabiti dnevi.
...smo pretirano čustveni.
...se radi dotikamo kože.
...občudujemo tuje delo in se frustriramo.
...jemo čokolado kljub dieti.
...se nam ne da lulat.

(nadaljuj seznam!)

ej sori,

sam men je tud težko.

Strah me je. Nočem umreti sama.

Ja. Bila sem na Nietih.
And it was freakin´ awesome.

Bili so tudi Pankrti, ki so rabil mal več, da so me ujeli na frekvenco.


Bila sem na ČSŽ-ju.
Bilo je... Čist socialno :D.

Bila sem v Larinem fletu in nisem šla v glasbeno.
Utapljala sem žalost v piksnah piva.

Bila sem v Cinque Terre.
Opazovala sem morje in dihala svobodo.

Še prej sem bila na Češkem.
Bilo je umazano, srce parajoče, pivo je stalo 1 evro in mel smo se res najboljš.

Uh.
Treba bo začet spet pisat blog.