Daj povej mi.

Kdaj je moje sovraštvo do tega, kar postanem ob tebi, postalo tako zadušljivo, da si želim le, da bi dokončno pozabila, da sva sploh kadarkoli obstajala?

Načrti za naprej.

Oblikovala bom svojo knjigo, nosila bo naslov Vsi moji kreteni.

Kaj boš po končanem študiju?
Slaba oblikovalka.
Nesposobna pička.
Šla študirat še kaj, da se prepričam, da moja odločitev ni bila napačna.

Najbolj te pogrešam ob trenutkih, kot je tale, ko stojim pred ogledalom in si iz desne nosnice vlečem šrmkelj, ki izgleda kot ličinka. To počnem recimo ene petnajst minut, kar precej časa, ta šmrkelj se nikoli zares ne konča, podobno, kot nemška avtocesta. In pomislim, da bi tebe od vseh ljudi, ki jih poznam, to najbolj zabavalo.

Grem. Čaka me boj z veliko čokolado, ki se vedno nekako znajde v vidnem polju, četudi jo skrijem v omaro ali pod posteljo in v resnici sploh ne maram čokolade. Jebeš, odprla jo bom, raje imam občutek tiktakajočih sekund pred eksplozijo v trebuhu, kakor neznosno tenzijo v glavi, ki je ne znam niti čutit, kaj šele razložit.

neverending ends

H: 1.
M: 3.
H: 1.
M: 5.
H: 1.
M: 7.
H: Never again.
M: Tough luck.

fictional dialogue

H: He stole your love.
M: You are my ground as he is my air.
H: I hope you die in excruciating pain.
M: I hate you both.

včeraj

tako hitro so se prižgale luči
da so se nočne ptice spotaknile ob krila

prihodnost?

v glavi si ustvarjam neomejeno število alternativnih obscenih variacij nečesa, kar je že bilo

ali bi gola ležala pod tvojim oknom in te moledovala za še eno možnost

ali bo najina interakcija omejena le še na naključna srečanja, ubijajoče poglede tvojih prijateljev in neprijetno željo, da na mestu umrem?

ker te imam rada

ne

ker se nimam rada

ne



pol ure stojim pod vročim tušem in se delam, da so solze -- voda



ja

ker si, kar si in me imaš rad, tudi, če sem, kar sem

ja



kriče bi stekla po stopnicah in prehitela dvigalo in se ti vrgla pod noge in ti povedala, da sem se zmotila



ne

ker si ne zaslužiš tega

ne



tako se najbrž počuti mama, ko prerežejo popkovino, mešanica olajšanja in tesnobe



ja

ker verjameš v ljubezen, tudi, ko najbolj boli

ja



ne vem, kdaj bom spet zadihala s celim telesom


kakšen odgovor je to, ne?

self pity masturbation

kako se lahko včasih oklepamo vsake sekunde

včasih pa te iste sekunde poizkušamo izgnati in zbrcati stran od sebe, čeprav zares ne vemo, kaj tako lepega naj bi se skrivalo za njimi

oddahnem si

ko se zavem, da mi je vendarle uspelo zaspati
da na koncu vedno zaspiš
da se zmaličeni obrazi pretvorijo v like nočnih mor
in da je tudi teh enkrat konec

da na koncu vedno zaspiš
da je vsega enkrat konec

in me je spet strah

Nisem ti še povedala, da pišem.

Sonce je nehalo sijati v moje razmetano stanovanje
in zato ne vidim več delcev prahu, ki plavajo v ritmu pregretega računalnika
ampak mi ni nič lažje dihat, ker vem, da se z uro ta hrup stopnjuje
in torej je njihov ples vse bolj divji in moje dihanje
vse težje.
Povrh vsega na strehi kolesarnice, ki se jo vidi iz te strani ulice
ni več kolesa
in to me žalosti bolj, kot osamljene nedelje.