no love, no glory.
no hero in her sky.
tea. strawberry. chocolate.
i don't give a damn 'bout my reputation. non stop.
most of the time.
and so it is...
the colder water...
can we make it?
i can't take my eyes off you...
nedelja, 16. maj 2010
sobota, 8. maj 2010
ker to sem jaz, človek brez hrbtenice.
in spet sem se ujela v težko zaporedje, ko uporabljam pripomoček x, zato da opravljam dogodek y.
četrtek, 6. maj 2010
always somwhere.
dear ghost,
please stop hunting me.
please stop hunting me.
thanks for your understanding,
yours sincerely, ruška.
yours sincerely, ruška.
sreda, 5. maj 2010
torek, 4. maj 2010
Qu'est ce que tu veux de moi?
Zgubljam te.
Tako, počasi (čisto počasi) mi drsiš iz objema.
Kot tisti goli pri namiznem nogometu, ki so najbolj počasni, a jih je skoraj nemogoče ubraniti.
Povedala bi ti vse, kar mi leži na duši, pa ne znam.
V trenutku, ko te zagledam, moja kolena dobijo vse značilnosti želeja in ostalih bližnjih sorodnikov pudinga.
V trenutku, ko moji nosni čutilnozaznavni organčki zaznajo tvoj vonj (dišiš tako domače, si en izmed tistih ljudi, ki imajo prav značilen vonj. Sedaj sem v fazi prepričevanja same sebe, da majica, ki si mi jo dal za spanje med tvojo enotedensko odsotnostjo, ne diši več po tebi in da je skrajni čas, da jo dam v pranje, jo zlikam in ti jo vrnem.), se metulji v notranjosti mojega prebavnega trakta razmnožijo s hitrostjo, kateri svetlobna ne seže niti do začetka žarka.
V trenutku, ko me pogledaš s svojimi (Laško) zelenimi očmi, moja neverjetna sposobnost sestavljanja zvokovčrkzlogovbesed v smiselne stavke odtava nekam, kjer jo je nemogoče najti, saj nimam sposobnosti sestaviti vprašanja za smer.
V trenutku, ko mi nameniš svoj zlobnopodkrinkoobljubljajoč nasmeh, izgubim še tisto malo smisla za orientacijo, ki se ga je evolucija namenila dati ženski.
Samo še tvoj dotik manjka, vedno topel objem tvojih rok, ko moje roke zebe, pa se stopim, samo še tvoj objem in za vedno zgubim gravitacijo (poimenovala sem gravitacijo, ki me vleče po tebi s tvojim imenom, pa saj to veš).
Želim si, da bi večkrat govorila o lepih stvareh, ki se nama dogajajo. O tem, kako v avtu zlezem v tvoje naročje in me objameš in ne spustiš in me čistonežno božaš po vratu. O tem, kako se pripelješ v Ljubljano, samo zato, da vidiš mene. O tem, kako rad zaspiš z mano poleg sebe (in da si me nalezel te zoprne navade spanja v dvoje). O tem, kako uporabljaš zobno pasto z okusom, ki ga ne prenašam, če veš, da mi zmanjkuje ta dobre. O tem, kako mi segreješ večerjo, pa čeprav pridem ob prepozni uri. O tem,... Ker potem bi me prijatelji morda bolje razumeli (govoriti o supermegakul stvareh zaljubljencev med ljudmi, ki niso dobre volje se pač ne obnese) v mojem vztrajanju ob tebi.
Samo res nočem, da mi oddrsiš iz objema. Tudi tak gol se da ubraniti.
Je ne sais pas qu'est ce que je veux de moi soit.
Tako, počasi (čisto počasi) mi drsiš iz objema.
Kot tisti goli pri namiznem nogometu, ki so najbolj počasni, a jih je skoraj nemogoče ubraniti.
Povedala bi ti vse, kar mi leži na duši, pa ne znam.
V trenutku, ko te zagledam, moja kolena dobijo vse značilnosti želeja in ostalih bližnjih sorodnikov pudinga.
V trenutku, ko moji nosni čutilnozaznavni organčki zaznajo tvoj vonj (dišiš tako domače, si en izmed tistih ljudi, ki imajo prav značilen vonj. Sedaj sem v fazi prepričevanja same sebe, da majica, ki si mi jo dal za spanje med tvojo enotedensko odsotnostjo, ne diši več po tebi in da je skrajni čas, da jo dam v pranje, jo zlikam in ti jo vrnem.), se metulji v notranjosti mojega prebavnega trakta razmnožijo s hitrostjo, kateri svetlobna ne seže niti do začetka žarka.
V trenutku, ko me pogledaš s svojimi (Laško) zelenimi očmi, moja neverjetna sposobnost sestavljanja zvokovčrkzlogovbesed v smiselne stavke odtava nekam, kjer jo je nemogoče najti, saj nimam sposobnosti sestaviti vprašanja za smer.
V trenutku, ko mi nameniš svoj zlobnopodkrinkoobljubljajoč nasmeh, izgubim še tisto malo smisla za orientacijo, ki se ga je evolucija namenila dati ženski.
Samo še tvoj dotik manjka, vedno topel objem tvojih rok, ko moje roke zebe, pa se stopim, samo še tvoj objem in za vedno zgubim gravitacijo (poimenovala sem gravitacijo, ki me vleče po tebi s tvojim imenom, pa saj to veš).
Želim si, da bi večkrat govorila o lepih stvareh, ki se nama dogajajo. O tem, kako v avtu zlezem v tvoje naročje in me objameš in ne spustiš in me čistonežno božaš po vratu. O tem, kako se pripelješ v Ljubljano, samo zato, da vidiš mene. O tem, kako rad zaspiš z mano poleg sebe (in da si me nalezel te zoprne navade spanja v dvoje). O tem, kako uporabljaš zobno pasto z okusom, ki ga ne prenašam, če veš, da mi zmanjkuje ta dobre. O tem, kako mi segreješ večerjo, pa čeprav pridem ob prepozni uri. O tem,... Ker potem bi me prijatelji morda bolje razumeli (govoriti o supermegakul stvareh zaljubljencev med ljudmi, ki niso dobre volje se pač ne obnese) v mojem vztrajanju ob tebi.
Samo res nočem, da mi oddrsiš iz objema. Tudi tak gol se da ubraniti.
Je ne sais pas qu'est ce que je veux de moi soit.
sobota, 1. maj 2010
mehki rjavi kodri.
nikoli več.
nikoli več si ne bom obrila osrednjetelesnega kosmatega trikotnika zate.
nikoli več si ne bom oblekla najbolj prisrčnega s spodnjimi hlačkami ujemajočega modrca zate.
nikoli več si ne bom umila las zate.
nikoli več si ne bom populila obrvi zate.
nikoli več se ne bom lepo oblekla zate.
nikoli več si ne bom zakrila mozoljčkov in namazala ustnic z rdečo zate.
nikoli več si ne bom na obraz nadela nasmeška zate.
ker te potem itak ni.
nikoli več si ne bom obrila osrednjetelesnega kosmatega trikotnika zate.
nikoli več si ne bom oblekla najbolj prisrčnega s spodnjimi hlačkami ujemajočega modrca zate.
nikoli več si ne bom umila las zate.
nikoli več si ne bom populila obrvi zate.
nikoli več se ne bom lepo oblekla zate.
nikoli več si ne bom zakrila mozoljčkov in namazala ustnic z rdečo zate.
nikoli več si ne bom na obraz nadela nasmeška zate.
ker te potem itak ni.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
