Pogled skozi okno.

Prijetno diši in prijetno dišite.

Vse je zeleno in počutim se kot zapornik, ki po tednu dni pride iz samice.
Ne, bolj kot zapornik, ki mu po tednu dni samice dovolijo 5-minutni sprehod po prostem.
Še vedno zaprta.
Čeprav po svoji krivdi.

Moji prijatelji dišijo. In prijateljice tudi.
Različno.
Po vaniliji, po cigaretih in mehčalcu, po alkoholu, po vzburjenju.
Lepo dišijo in rada jih imam.

I need you like a heart needs a beat.

but it´s nothing new...

Ful mi ga mori.
Res.

Ta vonj po pomladi, poletju, hkrati me pa zebe in ta utesnjenost, ki jo čutim.
Ne zberem se za eno trezno misel.

Vse počasi propada.


Navzdol
navzdol

navzdol.

Želim si, da bi imela prijatelje, ki bi me poklicali, če grem na kavo kljub temu, da bi poznali moj negativen odgovor že vnaprej.
Želim si več ljubezni.
Hkrati več svobode.
Želim si ne biti tako naivna.

Si res mislila, da ljudem nekaj pomeniš?

Želim si, da nebi vsakega mojega dne spremljal jok in obup.
Zakaj tako nesmiselno zapravljam življenje?

Težko mi je pri srcu.

Swing, prosim.

Rada imam nove prijatelje.
Dišijo po novem, kot novi usnjeni čevlji in tako, kot pri novih usnjenih čevljih, tudi pri novih prijateljih ne veš, kje vse te bodo ožulili. Ne veš še, katere spomine boste preplesali skupaj.
Lahko uživaš v brezskrbnosti, ne, da bi te omejevali stari grehi. Starih grehov ni, v fatalne sadeže je treba še ugrizniti.
Vlada turkizna ali flurescentno zelena napetost, v zraku je mogoče zavohati pričakovanja, adrenalin nam divje razžira žile.
Novi prijatelji. Bum bum.
Niso se še igrali z žiletko in tvojem srcem hkrati.

Hej, novi prijatelji, poznate razliko med ultra vijolično in infra rdečo? Ne govorim o mavrici...


A stari prijatelji... stari prijatelji.
Brez vas ne bom preživela.

Zavedajte se prosim, da vas ljubim.