101

vse celice moje obrazne povrhnjice so se včeraj odločile umreti

danes smo imeli pogreb z vonjem po gnilih jajcih

Daj povej mi.

Kdaj je moje sovraštvo do tega, kar postanem ob tebi, postalo tako zadušljivo, da si želim le, da bi dokončno pozabila, da sva sploh kadarkoli obstajala?

Načrti za naprej.

Oblikovala bom svojo knjigo, nosila bo naslov Vsi moji kreteni.

Kaj boš po končanem študiju?
Slaba oblikovalka.
Nesposobna pička.
Šla študirat še kaj, da se prepričam, da moja odločitev ni bila napačna.

Najbolj te pogrešam ob trenutkih, kot je tale, ko stojim pred ogledalom in si iz desne nosnice vlečem šrmkelj, ki izgleda kot ličinka. To počnem recimo ene petnajst minut, kar precej časa, ta šmrkelj se nikoli zares ne konča, podobno, kot nemška avtocesta. In pomislim, da bi tebe od vseh ljudi, ki jih poznam, to najbolj zabavalo.

Grem. Čaka me boj z veliko čokolado, ki se vedno nekako znajde v vidnem polju, četudi jo skrijem v omaro ali pod posteljo in v resnici sploh ne maram čokolade. Jebeš, odprla jo bom, raje imam občutek tiktakajočih sekund pred eksplozijo v trebuhu, kakor neznosno tenzijo v glavi, ki je ne znam niti čutit, kaj šele razložit.

neverending ends

H: 1.
M: 3.
H: 1.
M: 5.
H: 1.
M: 7.
H: Never again.
M: Tough luck.

fictional dialogue

H: He stole your love.
M: You are my ground as he is my air.
H: I hope you die in excruciating pain.
M: I hate you both.

včeraj

tako hitro so se prižgale luči
da so se nočne ptice spotaknile ob krila

prihodnost?

v glavi si ustvarjam neomejeno število alternativnih obscenih variacij nečesa, kar je že bilo

ali bi gola ležala pod tvojim oknom in te moledovala za še eno možnost

ali bo najina interakcija omejena le še na naključna srečanja, ubijajoče poglede tvojih prijateljev in neprijetno željo, da na mestu umrem?